»To je bilo moje alpinistično dno. Spet sem se moral naučiti hoditi, plezati, si zaupati.«

»Nobena nesreča, nobena smrt, nobena slaba izkušnja me ni odvrnila od plezanja. Verjetno zato, ker to res neskončno rad počnem, ker se v gorah počutim kot doma, ker mi je tam lepo.  Lepota narave je osnovno gonilo, potem pa je tu še želja po avanturi.«

»Upam, da bo to, kar sem napisal, ljudem pokazalo nekaj o mojih pesmih in mojem življenju, česar še niso videli.«

»Nekdo je pripomnil: Kje pa si že videl avtobiografijo v dveh delih?! Pa sem rekel, saj sem že itak nekaj posebnega, bom pa še tukaj.«

»To je zgodba o moštvenem duhu, ker tam brez ekipe ni bilo nobenega upanja na uspeh. To je tudi zgodba o žalostnem koncu, Marjan Manfreda - Marjon je imel črne prste, ko je prišel s poskusa na vrh, in so mu morali dele prstov odrezati.«

»V prepletu nesreč okrog nas sem napisal knjigo, ker je na nek način nadomestek za ustno književnost«

»Te knjige nisem napisal kot izrecno svarilo, napisal sem jo, ker sem hotel ubesediti idejo, da se stvari, ki se dogajajo v mojem romanu, dogajajo vedno znova skozi zgodovino, in da moramo morda poglobiti svoj odziv na tovrstne ideje.«

»Druga pomembna osebnost v knjigi je Nejc Zaplotnik, ki je bil najprej moj učitelj, vzornik, potem pa sva zelo hitro prišla na eno plezalsko raven in sva bila soplezalca in velika prijatelja.«

»To je bila odprava, na kateri so skušali preplezati novo smer v južni steni Anapurne, a so imeli veliko slabega vremena in so si polomili zobe že v prvi polovici stene.«